Rodrigo Batarce

Tako kot hollywoodski filmi, ki prikazujejo idealizirano ljubezen, tudi mit o boljši polovici podpira idejo o parih, ki se najdejo, dopolnjujejo in živijo srečno do konca svojih dni.

Vendar je ta koncept daleč od resničnosti, v kateri odnosi delujejo veliko bolj zapleteno. Kljub temu je prepričanje o polovični pomaranči še vedno močno, zato je pomembno, da ta mit razbijemo. Polovična ali cela pomaranča? V nadaljevanju ga razkrivamo s pomočjo strokovnjaka za psihoterapijo.

Kaj je mit o boljši polovici

Ximena Muñoz Latuz

Mit o boljši polovici se nanaša na koncept ljubezenskega razmerja, v katerem eden od partnerjev ne more delovati brez drugega, ki ga dopolnjuje. Z drugimi besedami, partnerja vidimo kot podaljšek lastnega telesa in ga potrjujemo tako individualno kot v odnosu.

V tem smislu imaginarij boljše polovice ne postavlja pod vprašaj le zmožnosti biti avtonomen subjekt, ampak tudi reducira drugo osebo na status, za katerega si prizadevamo, ali na pričakovanja, ki jih imamo do nje.

"Če je moški negotov, bo iskal varno žensko, ki sprejema odločitve, saj jih sam ni sposoben sprejemati, zato bo to partnerico imel za svojo boljšo polovico, ker na nek način zapolnjuje praznino v njem," razlaga psiholog Iván Salazar Aguayo1 .

Enako velja za introvertirane ljudi, ki iščejo družabne partnerje, aktivne ljudi, ki iščejo pasivne partnerje, ali agresivne ljudi, ki iščejo partnerje z ubogljivim značajem, pravi strokovnjak: "Iščejo kompenzacijo v polarnosti drugega," dodaja trener.

Posledice

Medtem ko se o iskanju boljše polovice ustvarja romantična podoba, je resnica takšna. koncept vodi v iracionalno prepričanje, da popolna komplementarnost obstaja. Toda ne le da ne obstaja, temveč tudi onemogoča ljudi, ki iščejo svojo drugo polovico, in jih pušča v stanju stagnacije in/ali lenobe.

"Nevarnost je v tem, da verjamemo, da smo bitja, ki se na neki točki zaprejo vase, se nehajo razvijati in se opravičujejo z besedami: "Takšen sem in takšen bom vse življenje." Mislim, da je to veliko tveganje, če iščemo osebo, ki ima tisto, česar nimamo," razlaga Iván Salazar, ki dodaja, da mit o boljši polovici samo še krepi naše pomanjkljivosti.

"Zelo introvertirani ljudje bodo na primer, namesto da bi razvijali svojo bolj družabno plat, poiskali ekstrovertiranega partnerja in ga uporabljali kot nekakšnega predstavnika. Tako bodo vedno podrejeni energiji druge osebe, da bi nadomestili tisto, česar nimajo."

Namesto da bi si postavljali izzive in razvijali tisto, kar jim manjka, so to ljudje, ki obtičijo na neki točki v svojem življenju in se zato zapletejo v odnos.

Dolgoročno

Po tej predstavi dvorjenje ali poroka ne bosta temeljila na pristni ljubezni, ampak na tistih lastnostih, ki zapolnjujejo praznino.

Kaj pa dolgotrajna razmerja - ali se lahko mit o boljši polovici ohrani skozi čas? Medtem ko se išče partner, ki se prilega in zapolnjuje vrzeli? vsi ljudje se razvijajo In tu pride do konflikta med pari, pojasnjuje psihologinja in trenerka.

Pri zelo negotovih ljudeh, na primer, ko življenje samo poskrbi za njihovo opolnomočenje, v tem primeru varnost, ne bodo več tako zadovoljni s svojim odnosom niti s partnerjem, ki sprejema vse odločitve: "Ne bom več tisti mladenič, ki ga je osupnila neka lastnost njegove partnerke, saj to lastnost svoje partnerke začnem gojiti tudi sam in zato, namesto da bi bildopolnila, smo se začeli spopadati".

In nasprotno: "Če sem zelo varna oseba in imam partnerico, ki se težko odloča, bom moral, ko bo začela rasti in se razvijati, znati potrditi njeno mnenje in ponovno prilagoditi dinamiko para," pojasnjuje Iván Salazar Aguayo. "Zato menim, da bo odnos stabilnejši, če se bomo od polarnosti premaknili k integraciji naših notranjih osebnih vidikov, in sicer v obe smeri.zdravi.

"Ključno je, da se vsak partner razvija, povezuje in vedno manj zahteva to dopolnjevanje, ki je lahko na neki točki nekoliko skrajno ali celo nezdravo," dodaja strokovnjak.

Nasprotna stran

Moisés Figueroa

Iz vsega navedenega je jasno, zakaj pomembno je, da razjasnimo imaginarij "boljše polovice". Vendar pa obstajajo primeri, ko nasprotja lahko delujejo, če to ni zahteva ali razlog za to, da smo z drugo osebo, tj. če prepoznamo nasprotne vidike, jih sprejmemo, cenimo in jih postavimo v službo odnosa.

"Obstajajo pari, ki se zelo dobro spopadajo s komplementarnostjo ali z občutkom, da je drugi boljša polovica v pozitivnem smislu, ne kot z nečim, kar živijo iz pomanjkanja, ampak iz sprejemanja dejstva, da je drugi drugačen od mene, z lastnostmi, ki jih jaz nimam, in ki zato bogatijo odnos," pravi Salazar.

Torej, pol pomaranče ali polna pomaranča?

Daniel Esquivel Fotografija

Ker boljša polovica namiguje na drugo polovico, je odgovor naslednji si vedno prizadevajo biti celotna pomaranča. Znebite se iracionalnih prepričanj, na primer, da je sreča odvisna od druge osebe, in začnite skrbeti za svoje slabosti.

Poleg tega pari niso popolni, ampak jih sestavljajo ljudje z značilnostmi, ki so jim mnoge skupne, vendar se tudi pogajajo, komunicirajo in spreminjajo.

"Če je ena oseba zelo aktivna, druga pa zelo pasivna, bo prišlo do točke, ko se bosta oba izčrpala, če se to ne bo spremenilo. Mislim, da lahko psihoterapija v tem smislu zelo pomaga," priporoča psiholog Iván Salazar.

Če torej menite, da ste ujeti v mit o boljši polovici, se obrnite na prostore za preobrazbo, samozavedanje, samoregulacijo čustev, učenje sprejemanja drugega in pozornega poslušanja ter druga koristna orodja za pare, ki si prizadevajo biti celotna pomaranča in ne le ena polovica. V bistvu, ki so zavezani zrelim in zdravim odnosom.

Pri tem ne gre za napad na romantiko, temveč za utemeljevanje nekaterih konceptov, ki so vredni pozornosti in ki bi na dolgi rok lahko škodovali vajinemu odnosu. Med njimi je tudi jasna ugotovitev, da za srečo ne potrebujete druge osebe, temveč da ste srečni sami, skupaj z drugo osebo.

Reference

1. Psiholog in trener Iván Salazar